Ustanovitev d.o.o. – tveganje glede družabnikov

Še pred nekaj leti sem bila zaposlena v državni upravi, dodatno pa sem imela še popoldansko obrt, kjer sem se ukvarjala s povsem drugačno dejavnostjo. Šlo mi je dobro, zato sem začela razmišljati o tem, da bi službo pustila in se odločila za ukvarjanje zgolj s podjetništvom. Razmišljala sem o tem, da bi postala samostojni podjetnik, saj se mi ustanovitev d.o.o. niti ni zdela smiselna – vse dokler nisem svojih načrtov zaupala dvema poslovnima znankama, ki sta se ukvarjali z enako dejavnostjo kot jaz.

Ideja je dala idejo, beseda je dela besedo, in kaj kmalu smo prišle do tega, da bi ustanovile skupno podjetje. Dogovorile smo se o tem, na kakšen način bi poslovale in kako bi se stvari v podjetju delile glede na partnerstvo, ko smo bile povsem usklajene, pa smo se šle že pozanimat, kako poteka ustanovitev d.o.o. in pričele tudi z drugimi aktivnostmi – si izbrale ime podjetja, oblikovale logotip in tako naprej.

Ko so za naše načrte izvedeli še nekateri drugi, pa se je na nas žal vsul plaz prepričevanj, da naša ideja sploh ni tako dobra, kot se zdi nam. Vsi po vrsti so bili namreč prepričani, da je skupna ustanovitev d.o.o. nekaj najslabšega, kar lahko storiš. Vsi so nas prepričevali, da prijateljstvo in denar ne gresta na kup, da se bomo v roku enega leta sprle zaradi denarja, da podjetje zaradi mešanja osebnih poznanstev in financ ne bo dobro delovalo in tako naprej. Vse smo se nekoliko zamislile, a nazadnje smo si rekle, da ne spadamo med tiste tipične ljudi, zaradi katerih so nastali takšni stereotipi. Odločile smo se, da gremo vsemu navkljub v skupni posel.

Naša skupna ustanovitev d.o.o. je bila pred tremi leti, in vsakomur, ki povpraša, z veseljem povem, da se s prijateljicama še vedno odlično razumemo in da gre tudi našemu podjetju dobro, zato odločitve niti malo ne obžalujem. V podjetju sva sicer zaposleni le dve, saj je tretja obdržala staro službo in dela za podjetje zgolj kot zunanja sodelavka, njenemu delu primerno pa je udeležena tudi pri dobičku. In tudi pri tem se niti malo ne kregamo. Nenazadnje – komu gre zaupati, če ne prav prijateljem?